Župan Marjan Šarec ob dnevu državnosti: "Ljudi brez napak ni, težava je le, če so napake vsakdanji način delovanja, ali so povzročene celo namenoma."

Občina Kamnik se je zvečer pridružila številnim praznovanjem ob dnevu državnosti. Dnevu, ko smo se pred 26. leti borili in ne razlikovali. Temveč povezovali. Bili enotni. Nismo izgubili sanj in nismo prenehali hrepeneti po nečem več, po lastni državi, po uresničitvi in po pravici.

Dvorišče Mekinjskega samostana je bil osrednji prostor letošnje proslave Občine Kamnik ob dnevu državnosti. Na odru je ponosno zaplapolala slovenska zastava. Zaplapolala v spomin na 26 let od razglasitve samostojne Republike Slovenije. 26 let od dneva, ko smo začeli stopati po poti neodvisne in suverene Republike Slovenije. 26 let od odločitve Slovenk in Slovencev, da gremo v prihodnost po samostojni poti in, da to odločitev za vedno zapišemo v zgodovinski spomin našega naroda. A ne le za 26 let. Dolgoletna prizadevanja in boj mnogih generacij za en sam cilj, za Slovenijo, je bil uresničen.

Po prihodu zastavonoš Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik - Komenda, Društva general Maister Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik in Zveze slovenskih častnikov območnega združenja Kamnik - Komenda ter uvodnih zvokih Zdravljice, v izvedbi Mestne godbe Kamnik, je zbrane goste sprva na nekaj zgodovinskih dejstev nastanka naše države spomnil član predsedstva Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik - Komenda Janez Benkovič, nato pa opisal pogled veteranov nanj in na sedanje razmere: "Po dobrega četrt stoletja pa v narodu, kot da ni sledu o tedanji enotnosti, požrtvovalnosti in solidarnosti, ki so omogočile (poleg turbulentnih mednarodnih razmer, seveda) uresničitev "dolgoletnih sanj". Pojavila so se mnenja, da bi se tako ali drugače vse samo uredilo, ker bi zato poskrbela kar Evropa. NE VERJAMEM, vsaj rezultat ne bi bil enak. Neki drugi so veteranom pripisali sončenje na Medvedjeku. ZAKAJ ŽALJIVA AROGANCA? Nekaterim se nismo zdeli dovolj udarni, ker preslabo oziroma neprimerno oboroženi nismo jurišali na vojašnice. ŽRTEV NE BI BILO MALO! Za očitani zdravstveni dodatek (PZZ) se nismo borili, prinesel nam ga je zakon, ko se je država hotela oddolžiti teritorialcem in policistom. Kasneje nam ga je najbolj varčevalno naravnana vlada odvzela. Glas smo dvignili šele, ko nam ga vladajoči dolgo niso hoteli vrniti, čeprav so sebi najprej povečali plače. Še kar nekaj takih primerov bi se našlo....

Menim, da je veteranska organizacija pravilno ravnala, ker ima pravico in dolžnost argumentirano reagirati in zaščititi vsaj osnovna zgodovinska dejstva o osamosvojitveni vojni in zakonsko predvideno finančno pomoč veteranom. Na ponavljajoče se insinuacije, žalitve in namigovanja ne odgovarjamo več. Posvečamo se raje uresničevanju svojega programa v okviru statutarnih določil. Veterani v svojem združenju obujamo spomine na zadnjo vojno in razmišljamo o aktualnih družbenih problemih. S postavljanjem obeležij želimo ohranjati spomin na dogodke pred vojno in po njej, ob obletnicah pomembnih dogodkov (so)organiziramo proslave. Za seznanitev z medvojnimi dogodki na drugih območjih organiziramo skrbno načrtovane ekskurzije, kjer nam gostitelji prikažejo potek akcij, izmenjujemo pa tudi poglede na domoljubnost in izkušnje pri delovanju združenja. Podobno se občasno družimo s kolegi iz osrednjeslovenske pokrajine.

Po vojni smo najprej vzpostavili stik z veterani policisti, našimi "brati v orožju". Ko pa je bil v letu 2004 v občini Kamnik podpisan dogovor o sodelovanju petih veteranskih in domoljubnih društev, ki spoštujejo vse tri dogodke, ki so v prejšnjem stoletju prispevali k naši osamosvojitvi, so aktivnosti v širjenju in popularizaciji domoljubja še bolj polno zaživele. Društva sodelujemo pri oblikovanju svojih letnih programov in se udeležujemo prireditev partnerskih društev. Najbolj pa je odmeven osnovnim šolam namenjen natečaj za najboljši literarni ali likovni prispevek na izbrano domoljubno temo v posameznem šolskem letu. Najboljšim so na občinski proslavi podeljena priznanja. Državljani Slovenije, razobesimo državne zastave! Naj živi Slovenija!"

Pomembnost medsebojnega sodelovanja in uresničevanja ciljev, ki so nas združevali in ne delili je v svojem govoru poudaril tudi slavnostni govorni župan Občine Kamnik Marjan Šarec: "Spoštovani gostje, spoštovane občanke in občani! Pozdravljam vas na dvorišču samostana Mekinje, ki je odigral pomembno vlogo v času osamosvojitve. Sestre Uršulinke so sodelovale s tedanjo milico in omogočile skladiščenje večje količine orožja. Leta 2012 smo odkrili tudi spominsko ploščo v spomin na tedanje dogodke. Pred 26. leti je bila rojena naša država, bliža se njena 30. obletnica. To je že doba, ki omogoči pogled s kritične distance in realno oceno tedanjih dogodkov. Osamosvojitev se ni začela z dvigom, v zadnjem hipu potrjene, slovenske zastave na Trgu republike, temveč že veliko prej. Prebujanje narodne zavesti in želje najprej po drugačni Jugoslaviji, nato pa mnogo smelejše in drznejše, po lastni državi. Ko je kamniški rojak France Tomšič v mrzlem decembru leta 1987 organiziral stavko delavcev Litostroja, takrat sicer zaradi nizkih plač in slabih razmer, se je izkazal kot znanilec sprememb. Spori znotraj federacije so privedli do spoznanja, da ne bo šlo več. Ko želi en narod prevladati nad drugim, skupno življenje ni več mogoče.

Plebiscit je dal politiki nalogo, da izvede osamosvojitev Slovenije. To se je, kljub zgodovinskemu rezultatu, zdelo kot nekaj nemogočega, oddaljenega in neizvedljivega. A pogum tedanje politike in pripravljenost ter visoka domoljubna zavest slovenskega naroda so "misijo nemogoče" spremenili mogoče in izvedljivo. Desetdnevna vojna, ki je sledila, res ni bila tako krvava in dolgotrajna, kot druge vojne na Balkanu, a vendar je terjala žrtve, ki so bile še kako resnične. Kamničan Edvard Peperko je pustil družino samo, ko je v Trzinu padel z vero v novo državo. Vsaka žrtev in dejstvo, da je bila naša samostojnost izborjena z orožjem in krvjo, nas opominjata, da ni šlo za nikakršno romantiko. Hvaležni moramo biti vsem, ki so imeli orožje v rokah. Čeprav se danes ustvarja umetno rivalstvo med slovensko policijo in vojsko, sta bili takrat obe strukturi, ob pomoči naroda, neomajni v boju, ki si ga nista želeli. Pripadniki oboroženih struktur so izbojevali zmago, ki je čista in šteje Slovenijo med države, ki so si morale svojo državo izboriti. Nič nam ni bilo podarjeno, daleč od tega. Mednarodna skupnost je takrat premogla malo voditeljev, ki so nas podpirali. Svetla izjema je bil pred kratkim umrli Helmut Kohl z redkimi somišljeniki. Po desetdnevni vojni so sledili diplomatski napori in naslednjega leta je sledilo priznanje mednarodne skupnosti.

O osamosvojitvi, se zdi, da je bilo vse povedano že tisočkrat in da je vse jasno, je nekaterim uspelo zasejati dvom tudi o tem svetlem trenutku slovenske zgodovine. Stoletja so rodovi sanjali o življenju v miru, v svoji državi. Stoletja je bil slovenski jezik zatiran, jezik hlapcev in dekel. Samo tuja literatura je nekaj veljala, tuje pesmi in napevi, študiralo se je na Dunaju. Ne samo med 2. svetovno vojno, tudi prej smo bili Slovenci narod, ki ga po mnenju drugih, večjih narodov ne bi smelo biti, ki ni vreden, da bi se sploh imenoval narod. Leta 1991 pa so se končno tudi nam uresničile sanje.

Zaradi vsega prej naštetega je danes, po 26. letih samostojnosti še težje razumeti današnje stanje. Obnašamo se, kot bi državo zadeli na loteriji in nam je pravzaprav vseeno, če jo na tak način tudi izgubimo. Širijo se nezadovoljstvo, apatija, nesložnost, nizka volilna udeležba in še bi lahko naštevali. Skupaj z novo državo smo dobili tudi pravico izbire na volitvah. Tudi to je bila ena glavnih želja in ciljev namreč, imeti izbiro, za razliko od prejšnjega enostrankarskega sistema. Zdaj pa se zdi, oziroma tudi je, mnogim ta pravica nekako odveč, nepotrebna. To je žalostno. A moramo se vprašati, kaj je privedlo do tega stanja. Kaj je šlo v vseh teh letih narobe? Politika je s svojimi ravnanji v veliki meri kriva, da se skoraj nobenega večjega nakupa ali investicije ni izpeljalo, ne da bi stalo veliko preveč in je šel denar v zasebne žepe, nepovratno. Ne bomo ga več videli. Zakaj se je pustilo propasti velike gospodarske družbe, ko bi lahko kaznovali samo vodilne, poslovanje pa bi se nadaljevalo. Nešteto "zakajev" in mnogo manj "zatojev". To je pač preteklost, ki se je ne da spremeniti. Bolj zaskrbljujoče je, da se te stvari dogajajo še danes, ko je vsem jasno, da bi bilo treba kaj spremeniti. Samo govorjenje o etiki in morali ter transparentnosti ne bo rešilo ničesar. Boljše bi bilo govoriti o ukrepanju in strokovnosti.

Ni pa vse skupaj samo krivda politike, kriva so tudi prevelika pričakovanja ljudi in nasedanje sladkim obljubam, v smislu, kdor mi več in lepše obljubi, tistega bom volil. Iz prakse vemo, da je z banko, ki obljublja visoke obresti, nekaj narobe. Ali s skladi, ki obljubljajo velike donose. Tega ni, ne obstaja. Tako, kot ne obstaja idealen človek. Prevelika pričakovanja so temelj neuspeha in vodijo v veliko razočaranje in apatijo. Ljudi brez napak ni, težava je le, če so napake vsakdanji način delovanja, ali so povzročene celo namenoma. Samo učinkovito delo in realen pogled na težave lahko naredi družbo uspešno. Če bomo begali iz ene skrajnosti v drugo, bomo kot hrček v svojem kolesu, lahko tečemo sto na uro, a prišli ne bomo nikamor. Črno belo gledanje na svet, v smislu mi smo dobri, oni slabi, ali obratno, je privilegij političnih ekstremistov. Pogovarjati se bo treba začeti o učinkovitosti zakonodaje in dojemanju enačaja med občanom in državljanom. Ni država eno, občina nekaj drugega. A tega velikokrat v državnih ustanovah odločanja ne vedo. Oni so pač pomembni, odločajo o velikih stvareh, usodnih stvareh, medtem, ko so občine za njih nujno zlo. V svoji velepomembnosti se ne zavedajo, da so prav občine gonilo razvoja. Ko niso vedeli, kako reševati določeno problematiko, so nalogo zakonsko obesili občinam in se tako rešili iskanja rešitev. Veliko je še teh stvari, ki grenijo vsakdanje življenje, a danes ni kraj ne čas, namenjen temu.

Danes je čas za ponos, veselje in razmišljanje o prihodnosti. Krivično do Slovenije bi bilo trditi, da smo unikatni s svojimi problemi. Tudi druge, večje in razvitejše države imajo svoje probleme. Velikost naroda in države ni v milijonih prebivalcev in kvadratnih kilometrih, temveč se kaže v srčnosti njenih ljudi. Že v nekdanji državi smo imeli vrhunske strokovnjake. Tudi danes je tako. Imamo znanje, voljo, inovativnost, znamo tuje jezike, imamo ljudi, ki so pred svojim časom. Verjamem, da se z realnim pogledom na svet, brez utvar o uspehih čez noč in delom da marsikaj narediti. Ni vse v milijonih, betonu in delnicah. Največje bogastvo je posameznik s svojim potencialom, ki mora začeti razmišljati, kako bo s svojim znanjem in vedenjem koristil družbi. Vsak od nas je pomemben, pademo takrat, ko nas vodi prepričanje, da bi moral to ali ono narediti nekdo drug. Spoštovanje dela drugega je osnova za sodelovanje. Vsako delo je delo, naj bo fizično ali intelektualno. Potrebujemo vse, od fizičnih delavcev do akademikov, ljudje vseh poklicev pa se moramo med seboj spoštovati.

Dan državnosti je dan domoljubja. Domoljubje ni rezervirano za to ali ono skupino, temveč je dolžnost vsakega izmed nas. Domoljubje ni sovraštvo do drugih narodov in držav, temveč je ljubezen do svoje države in naroda. Slovenci nismo začenjali vojn, nismo si prisvajali tujih ozemelj ne zatirali drugih narodov. Vedno pa smo znali jasno pokazati, da ne pustimo jemati našega in posegati v naše pravice. Od boga izvoljenih narodov ni, vsi narodi imamo pravico živeti, delati in se razvijati na svoj, ne na tuj račun. Le na ta način bo obstala tudi Evropska unija, ki je z nepremišljenim "Brexitom" zašla na čudno pot. Drugače bo klavrno končala svojo pot tako kot naša nekdanja federacija, ki je znala najti rešitev za prevlado enih nad drugimi. A pričakovati od bruseljskih institucij, da bodo to storile za nas, je utopično in iluzorno. Naša dolžnost je, da odločno skrbimo za naše interese in kdaj tudi rečemo "ne" mnogim nesmiselnim direktivam, ki grenijo vsakdanje življenje.

Spoštovani, težko smo prišli do svoje države, zato jo moramo ceniti. Najmanjše dejanje, ki pa veliko pomeni in je najspoštljivejši zunanji izkaz ljubezni do domovine, je izobešanje zastav. Naj nam ne bo odveč in težko, temveč v čast in ponos, če z naših domov visi slovenska zastava. V upanju, da bo jutri viselo veliko zastav, vam izrekam iskrene čestitke ob jutrišnjem prazniku in želim veliko domovinske ljubezni! Hvala."

Čarobnost kulturnemu programu je dodala pevka Silvana Nuhijeva, ki je ob spremljavi Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča s skladbo "Samo nasmeh je bolj grenak" spomnila na zlate čase slovenske popevke, kamniške godbenice in godbeniki pa so med drugim tudi z Avsenikovim venčkom poudarili pomembnost slovenske glasbe.

Nastanek naše države je vrednostno spodbujala tudi kultura. Kultura naroda nam je omogočila preživetje, obstoj, zavedanje, pripadnost in ključno definirala ljubezen do rodne grude. Moč, ki jo je dala kultura slovenskemu narodu je nepopisna. Zapolnjevala je praznino srca in praznino človeške duše, plemenitila narodovo identiteto ter omogočala njegovo eksistenco in razvoj. Opozarjala je na splošno sprejete vrednote skupnosti, na dediščino slovenskega naroda. Tudi s kulturo smo preživeli najtežja obdobja. Kaj pa slovenski jezik? Nosilec kulturnega sporazumevanja, pomemben za slovenski blagor in pomemben za kamniški blagor. S slovensko besedo so poseben pečat letošnji proslavi dodali recitator Rok Kunaver in plesni trio v sestavi Tina Habun, Ajda Špacapan in Neža Blažič. Kantavtorica Manca Berlec se je predstavila s skladbo, ki jo je napisala prav v ta namen, s prepletom besed je program obogatila Maja Šumej, članice Društva podeželskih žena Tuhinjske doline pa so poskrbele, da je bilo druženje še bolj prijetno.

Vsekakor naši državi ni bilo prizaneseno, zato spoštujmo to, kar imamo. Spoštujmo dejanja naših prednikov in spoštujmo ljudi okoli sebe, v prihodnost pa se ozrimo odločno in samozavestno ter ponosni na to, da smo Slovenci. Da smo skupaj sledili enemu samemu cilju za svobodno in neodvisno Republiko Slovenijo.

Slovenija, vse najboljše!

Besedilo: Janja Zorman Macura
Fotografije: Klemen Brumec